Klik in ena fotografija iz arhiva, ker sem tokrat tudi jaz prijela za
kamero. Seveda se spodobi, če še enkrat omenim ostalo stalno ekipo:
Denis, Jan, Želc , fantje, ki me vedno spravijo v smeh (včasih ob živce)
in naša simpatična režiserka Irena, gospodična z veliko začetnico.
Končno! V torek štartamo z novo glasbeno oddajo Plata, katero si boste
elektronski glasbeni odvisneži lahko ogledali na Vesti. O tem je že veliko
pisal Človek. Klik, klik in še enkrat klik. Moja dolžnost je bila predvsem
poskrbeti za slikovni material, z mano so si pomagali tudi pri izdelavi in
postavitvi scene, za kar je bila sicer kriva moja ideja, ponosna pa sem tudi
na ime oddaje, ki je moja pogruntavščina. Človek, glavni krivec za to
oddajo, se je znašel v vlogi voditelja. Pred kamero mu družbo dela še hišni
dj Želc, režisersko delo je prevzela fenomenalna Irena, kot ekipa pa so se
zelo trudili tudi Jan, Mateja, Jasmin, Tilen in Nina.
In trema? Ja, trema je res ogromna, ki bo predvidoma v torek presegla meje
normale. Ufffff ….
On je kriv.
Irena je poleg režije poskrbela še za make-up.
Koncentracija pred snemanjem.
Akcija! Kamera teče …
Dj v elementu.
Kadar jaz fotografiram, ponavadi Človek nagaja. No, potem pa izbiraj fotke.
Najprej smo bili Človek, Želc in jaz, sedaj pa postajamo vedno večji. Concept.
V soboto je bila res super zabava in sicer v prijetnem lokalu na
Jesenicah, kjer smo disco manijaki končno prišli na svoj račun.
Glasba v stilu Studia 54, moda izpred 30 let in žur do jutranjih ur.
Zabava je bila res fenomenalna, skozi fotografski objektiv pa je
izgledala približno takole:
Minuli vikend so nebo nad našo hišo prekrili živopisani baloni, ki so
sodelovali na mednarodnem balonarskem festivalu na Bledu. Pogled
v nebo je bil res veličasten in, če bodo festival drugo leto ponovili, vam
obljubim kakšno fotografijo tudi iz ptičje perspektive. Za enkrat pa
ena iz žabje, saj na žalost za kakšno fotoreportažo trenutno res nimam
časa.
Otroke res rada fotografiram, to pa zato, ker so tako pristni. Fanta na
fotografiji sta bila tako zatopljena v svojo igro, da me pravzaprav sploh
nista opazila.
Če dobro pomislim, smo imeli v zgodnjih osemdesetih pri hiši kar tri
fičkote. Najprej belega, nato rumenega in kasneje modrega. Ampak
takšnega razkošja si pa res nismo mogli privoščiti.
Kdaj ste se nazadnje veselili nečesa tako skromnega?
